Stres je naraven pojav v telesu, kjer notranje in zunanje sile vplivajo na posameznika. Vsak se odziva na stres na način, ki vpliva na posameznika, kot tudi na njegovo okolje. Moderen življenjski slog prinaša prekomeren stres, ki se kopiči in nam lahko škoduje. Vendar pa ni vsak stres iz biološkega vidika negativen, lahko je tudi nevtralen in celo pozitiven. Na stres vplivajo notranji in zunanji dejavniki. Slednji vključujejo fizično okolje, vključno s službo, odnosi z ljudmi, dom in vsemi izzivi, pričakovanji in težavami s katerimi se spopadate dnevno. Notranji dejavniki pa določajo, kako se bo vaše telo odzvalo na zunanje dejavnike, ki povzročajo stres. Med notranje faktorje, ki določajo, kako se boste spopadli s stresom, pa spadajo: prehrana, zdravje, telesna pripravljenost, čustveno stanje in količina spanja ter počitka, ki ga imate na voljo. Stres je tudi krojil evolucijo, saj so se obdržale tiste vrste, ki so se najprimerneje odzivale na stres.
Kratka zgodovina stresa
Za razumevanje negativnega vidika stresa je potrebno upoštevati notranje okolje telesa, kar je prvi naredil Francoski fiziolog Claude Bernard. V svojem delu je opisoval principe dinamičnega ravnotežja. Po njegovem mnenju je za preživetje pomembna umirjenost notranjega okolja. Zunanje okolje se nenehno spreminja in notranje okolje mora vzdrževati ravnotežje v telesu, če želi organizem preživeti. Med zunanje procese spadajo temperatura, koncentracija kisika v zraku, poraba energije in prisotnost plenilcev. Tudi bolezni so zunanji dejavniki pri Bernardovem pojmovanju groženj umerjenosti notranjega okolja.
Nevrolog Walter Cannon je nadalje raziskoval dinamično ravnotežje in skoval izraz homeostaza. Bil je tudi prvi, ki je opisoval stresorje kot čustvene in fizične narave. Pri svojih raziskavah je Cannon predstavil »boj ali beg« odziv, ki ga imajo tako ljudje, kot živali. Cannon je šel še dlje in povezal te reakcije z močnimi nevrotransmitorji v nadledvični žlezi (Nevrotransmitorji prenašajo informacije iz ene živčne celice na drugo.) Nadledvična žleza izloča dva nevrotransmitorja: adrenalin in noradrenalin, kot odziv na stresno situacijo. Sprostitev teh dveh nevrotransmitorjev sproži odziv boj ali beg (hiter srčni utrip, povečana pozornost, kri v mišicah, ki omogočajo boj ali beg...).
Hans Selye je nadaljeval Cannonovo delo in vključil v stresni odziv hipofizo, majhno žlezo v centru možganov. Hipofizo je opisoval kot žlezo, ki izloča določene hormone, kot npr. kortizol, in imajo pomemben fiziološki odziv na stres. Selye je pravzaprav izbral izraz stres iz fizike in gradbeništva in ga definiral kot »skupne sile, ki delujejo v katerem koli delu telesa, fizičnem ali psihološkem«.
Selye je delal poskuse na podganah in jih izpostavljal stresu na več načinov. Našel je značilne psihološke in fiziološke odzive na stresne situacije. Podgane, ki so bile izpostavljene konstantnemu stresu, so imele povečane nadledvične žleze, čire, atrofijo imunskega sistema. Te opažanja so spodbudile nadaljnje raziskave o učinkih stresa na telo.
Akutni in kronični stres
Akutni stres je odziv na grožnjo, fizično ali čustveno oz. psihološko. Grožnja je lahko resnična ali namišljena. Percepcija posameznika je tista, ki sproži stresni odziv. Pri akutnem stresnem odzivu se avtonomni živčni sistem aktivira in sprostijo se kortizol, adrenalin in drugi hormoni, ki povzročijo povečan srčni utrip, povečano dihanje, visok krvni pritisk. Kri je preusmerjena iz notranjih organov tja, kamor je potrebna, da se telo odzove na boj ali beg. Temu se pravi t.i. »boj ali beg« odziv.
Kronični stres je stanje konstantne stresne fiziološke aktivnosti. To se zgodi, ko telo doživlja toliko stresorjev, da avtonomni živčni sistem nima časa aktivirati odziva »počitek in prebava«. Telo je bilo narejeno, da prenese akutni in kronični stres. Slednji je žal pogosta stalnica v modernem življenjskem slogu, ko pritiski v službi, gneča na cesti, osamljenost ohranjajo telo v navideznem okolju konstantne grožnje oz. kroničnemu stresu. Mehanizem 'beg ali boj', ki naj nas bi varoval pred grožnjo, ob konstantnem navideznem napadu npr. medveda (v resnici gneča na cesti), dela proti nam in na dolgi rok utrudi telo in nas napravi bolne (fizično ali/in čustveno). Kronični stres dokazano škoduje rasti otrok, ko zmanjša proizvajanje rastnega hormona v hipofizi. Vpliva tudi na dele v možganih, kjer se poteka proces hranjenja spominov. Lahko povzroča mentalne težave kot sta depresija in psihoza. To je vse povezano z dolgotrajno izpostavljeno kroničnega stresa, ko se sprošča kortizol in citokini.
Potek stresnega odziva
Odzivi na stres so razdeljeni na več stopenj v času. Stresni odziv se sproži hitro, vzdržuje primeren čas in potem izklopi. Če stresni odziv traja dalj časa ali ga telo ne more izključiti, smo deležni negativnim simptomom stresa. Zdrav stresni odziv je sestavljen iz 5 stopenj:
-prepoznanje stresorja-ocena primernega odziva
-mobilizacija živčnega sistema
-odziv na grožnjo
-vrnitev v prvotno stanje
1. Prepoznanje stresorja
Stresor je lahko grožnja v okolju, kar se v možganih prepozna kot grožnja. Lahko je tudi grožnja na telesu (zlom, nizek krvni pritisk, virusne okužbe, bakterijske okužbe, opekline, operacije, ipd.). Ne glede na to ali lahko predvidimo grožnjo ali ne, smo takoj, ko se zavedamo spremembe, prepoznali potrebo po ukrepanju.
2. Ocena primernega odziva Nato prepoznamo ali ta dogodek predstavlja za nas nevernost in ali imamo na voljo sredstva za reagiranje. Če nam dogodek predstavlja grožnjo ali imamo občutek, da se ne moremo primerno odzvati (nimamo sredstev za reagiranj) smo pod stresom.
3. Mobilizacija živčnega sistema
